Danes iskreno držim pesti za devetarje ter njihove učitelje in učiteljice – da bi ohranili smisel za humor, občutek za pravo mero in kolegialnost.

Če na kratko povem kolegicam in kolegom, kako je v šoli: tole vse skupaj je res en velik kotel. Po treh dneh nošenja mask v razredu, jo nosiš samo še pod nosom in že zjutraj prižgeš klimo, ker se sonce upre v razred. Aplavz za vse tiste ženske, ki jih poleg vseh okoliščin in dodatnega dela oblivajo še vročinski valovi! 👍 Otroci so že po treh dneh popustili pri držanju razdalje. Kako ne bi, saj se vsi skupaj igrajo v PB (res pa je, da so/smo zunaj). Verjemite, ob 13h tudi sam nimaš več volje opozarjati na “vetrnico” (da bi imel okoli sebe toliko razdalje, da se lahko zavrtiš).

Meni se res zdi nadvse pomembno, kaj učence učimo o življenju v krizi. Vidimo otroke ali gledamo samo učno snov in sebe? Smo umirjeni ali jih stresamo še s svojim stresom? Ali povezujemo njihovo življenje pred prihodom v šolo in trenutno situacijo?
Bolj kot kdajkoli sedaj velja: manj je več! Predelajmo in dobro utrdimo temeljno snov, odstranimo manj pomembno in več pozornosti namenimo sinhronizaciji skupine; sedaj, ko imamo le polovico razreda, je to lažje. Bolj, ko pritiskamo na otroke s preveliko količino učne snovi, bolj “nagajajo”, bolj so agresivni.

Danes se je pokazalo, kdo je v resnici naš “sovražnik”. Otrok, ki je v petek manjkal, je povedal, da je čez vikend večkrat bruhal in imel vročino. Je to covid? Je to covid? Da je možna tudi trebušna viroza, blaga zastrupitev s hrano ali kaj tretjega ne pomislimo več. Zdravnica svetuje, naj se držimo priporočil (torej se izogne odgovornosti), starši tajijo, da je otrok bruhal (torej čutijo pritisk), otrok pa “ne ve” koliko temperature je imel (uči se skrivati). Kdo je naš “sovražnik”? Vsi se ga bojimo, lažemo, izoliramo, umaknemo, izgubljamo razsodnost in čakamo, da se pokaže (ali je kdo zbolel ali ne). Meni je prišlo na misel, da se sovražnik imenuje “virusni fašist”.

Takole imamo! V takem delamo, da ne bo naivnosti. Negujmo pogovor in sodelujmo!

Regina Bokan

HVALA vam za držanje pesti, hvala vzpodbudam »iz ozadja«. Najboljša pa je bila čokolada ob 14h! Sedaj, ko sem prebrala našo pošto, vidim, od kod ideja. Danes so bili otroci odlični. Ko je prišla v razred ga. čistilka, se opravičila in obrisala kljuko, so ji zaploskali. Ves čas, ko smo bili v razredu (do 11h), so bili pozorni in sodelovali pri pouku. Razumeli so, da si svoboden lahko le znotraj pravil in da se učijo lekcije za vse življenje; namreč lekcije, kako iščemo rešitve, da lahko živimo z omejitvami. Dežurni učenci so prevzeli skrb, da smo 12 min pred malico in kosilom začeli z umivanjem rok (10 min za roke, 2 min da pridemo v jedilnico). 11 otrok je sanjska skupina 😊. V taki skupini je bilo v razredu mogoče »upoštevati priporočila« in držati razdaljo med seboj (rekli smo ji »vetrnica«). Po dveh urah maske sem si pomagala tako, da sem stala ob odprtem oknu in si večkrat pod masko spustila svež zrak. Pri meni je trajala koncentracija, da sem lahko držala fokus, le do 13. ure. Potem pa se mi je »zabasal« nos zaradi cvetenja dreves (bili smo zunaj) in je v glavi pričelo zmanjkovati kisika (nizek pritisk). Celo križ je zahteval svoje (ves dan na nogah)! Ko sem se ukvarjala še s soparo, je prišla novica o »cukru v zbornici« … Aleluja!  Drugače pa ja, kot je bilo rečeno, otrokom se ne sme vzeti niti šole niti znanja niti vzgoje niti otroštva. Vse to ne sme iti nikoli pod vprašaj, ne glede na okoliščine. Za to smo odgovorni vsi odrasli.

Regina Bokan

Pozdravljeni,

pišem vsem, ki gremo jutri na teren v šolsko polje, ki ga razumem kot sobivanje med seboj in z učenci. Vem, da imamo krasno vodstvo in izjemno podporo tehničnega osebja, da se lahko pouk vrne v šolo. RES ISKRENA HVALA. 

Delim svoje videnje, do katerega se je bilo težko prebiti zaradi ozračja kaosa, strahu, nasprotujočih si informacij, neinformacij, zavajanj, redukcij, destrukcij in nepomoči, ki so trenutno v družbi.   

Prevzela bom polovico razreda, kar pomeni, da bom v vlogi razredne učiteljice. Iskrica, ki sem jo uspela zaznati v sebi je, da se lahko problema lotimo kreativno in skupaj z otroki. Sprejemam dejstva maske, razdalje in higiene rok, vendar je v meni dobilo mesto, ki mu gre – mesto manjše in zanimive tehnične ovire. Na masko si nameravam narisati nasmejana usta, začudena usta in nezadovoljna usta – odvisno od dejavnikov v razredu. Moja naravnava gre v to smer, da otroci začutijo pristno veselje in srečo ob našem ponovnem snidenju. Vzeli si bomo časa, kolikor ga bo potrebno za pogovor o tem, kako so preživeli karanteno (namen je ozaveščanje trenutne situacije na njihovem nivoju). Vzeli si bomo čas, da skupaj oblikujemo predloge, kako bomo upoštevali dane omejitve. Omejitve lahko vzamemo kot pravila, enako kot jih imajo pri svojih igrah. Dogovorili se bomo tudi kaj narediti, če dogovore prekršimo (podobno kot na začetku šolskega leta). Šele, ko bomo usklajeni in umirjeni med seboj, se bomo posvetili učni snovi.

Sprašujem se, kaj lahko pričakujemo po osmih tednih pouka na daljavo, kjer je veljal drugačen red, kot smo ga uspeli ustvariti pred korono? Čaka nas pet tednov in pol pouka. Preverili bomo kakšna je sedaj raven njihovega znanja, utrjevali in krpali luknje. Predvidevam, da bo potrebna bo še kakšna ocena na ravni razreda in individualno. Ostalo je veliko neposlanega spletnega gradiva, s katerim si lahko vsi skupaj olajšamo delo… 

Kar se tiče virusa pa razumem, da je in da bo ostal med nami  in da je najbolj bistveno to, da ves čas krepimo svoj imunski sistem. Krepimo ga tudi z dobro voljo in sodelovanjem.

Regina Bokan

Jesen nas s toplimi barvami vabi v gozd. Petošolci se v tem času učimo o prazgodovini, zato je pohod na Molnik tudi po tej plati primerna točka za športni dan. Na pohod smo se podali v torek, 8. oktobra. Jutro je bilo sicer hladno, a blage meglice so nakazovale, da bo kmalu drugače. Že na poti proti pokopališču smo bili v soncu, pod nogami pa smo začutili in zaslišali šelestenje jesenskega listja.

Kaj se zgodi, ko se učenci v gozdu sprostijo? Najmanj tri stvari je bilo mogoče opaziti. Kot prvo, otroci so veliko govorili, pripovedovali; ko to počne 99 učencev, je res glasno – zato nas ni skrbelo, da bi srečali kakšnega medveda. Pripovedovali pa so tudi o stvareh, ki se jih dotikajo: o prijateljstvih, hišnih ljubljenčkih, bratih in sestrah, svojih željah in strahovih, o svojih pogledih na stvari. Potem se jim je kmalu vključil raziskovalni duh: v palicah so prepoznavali podobe kače, križa, črke, na kamnih so videli podobe različnih predmetov in bitij, na deblih so bile slike in obrazi. Koliko različnih kamnin smo opazili! Nekatere smo samo prijeli in so razpadle – kako dober je občutek, da si močan, da ‘skalo zdrobiš’. Pri drugih smo se močno trudili, da bi jih vsaj odkrušili, pa niso popustile. Iz velikega kosa debla je takoj nastal ščit in seveda je za popolno opremo manjkal samo še meč, ki jih je v gozdu k sreči veliko. Opazovali smo, kako se pod drevesnimi koreninami skala spreminja v mivko. Ko smo ob poti božali drevesna debla, smo hitro ugotovili, kako različno na otip je lubje različnih dreves. Zdaj vemo, kako prijetno dišita smrekova smola in vijolica. Poseben občutek je bil objeti debelo bukev in ob njenem deblu pogledati visoko v krošnjo, kjer je bilo jesensko listje obsijano s soncem. Kakšna mogočnost! Kdo bi vedel, koliko je staro to drevo?! Na kakšnem od bližnjih štorov bi lahko prešteli letnice, a mi smo štore raje uporabili za podstavke za kipe. Ob poti smo večkrat srečali naše ‘ljudi iz prazgodovine’, ki so preskušali svoje pestnjake in z različnim lesenim orodjem opravljali razna dela. Fantje so tudi zelo hitro pokazali svoje spretnosti visenja z dreves. Naši pozornosti niso ušle niti gobe: posebno veselje je bilo srečati čisto malo mušnico, drevesne gobe in cel kup gobjih vrst, ki jim ne poznamo imen.

Ob takšnih dejavnostih čas hitro mineva in kljub temu, da smo pri dvorcu Lisičje čutili boleče noge, so učenci predlagali, da bi šli večkrat v gozd. Čeprav so nas tokrat izkušnje naučile tudi, da gladek podplat čevlja v gozdu zelo drsi – zato se težko sprostiš in ne moreš opazovati narave, saj moraš biti pozoren na vsak korak; da je z nizkimi nogavicami v supergah večja verjetnost, da nas bo ožulilo, ter da se jagode v vrečki v nahrbtniku spremenijo v marmelado.

Ob zaključku gozdne poti smo s skupinico otrok razmišljali, kako odraslim dopovedati, kako lepo je iti v gozd; da bi izdali nekakšen odlok ali ukaz »peljite nas v gozd«. Ideja je bila dobro sprejeta – z majhnim dodatkom: »s sabo rabim še prijatelje in priboljšek v nahrbtniku«.

Danes je najtežje dobiti pozornost otrok – gozd pa ima to moč! Športni dan ima določene cilje tudi glede pohodništva in hoja v skupini onemogoča raziskovati gozd, kot bi si otroci želeli. Zato naj bodo izkušnje, ki smo jih dobili na šolskem pohodu, povabilo za nadalnje raziskovanje. Čas hoje po gozdu in pogovorov o vsem mogočem nam pomaga, da vidimo in začutimo svet drug drugega. Poleg tkanja vezi med odraslimi in otroki bodo z doživetji v gozdu otroci preizkušali in razvijali svoje moči in domišljijo ter nas zagotovo navdušijo, da še sami odkrijemo otroka v sebi.

Besedilo in fotografije Nataša Spreitzer Jamnik

Objavljeno v Glasniku – glasilu Občine Škofljica, jesen 2019.