Jesen nas s toplimi barvami vabi v gozd. Petošolci se v tem času učimo o prazgodovini, zato je pohod na Molnik tudi po tej plati primerna točka za športni dan. Na pohod smo se podali v torek, 8. oktobra. Jutro je bilo sicer hladno, a blage meglice so nakazovale, da bo kmalu drugače. Že na poti proti pokopališču smo bili v soncu, pod nogami pa smo začutili in zaslišali šelestenje jesenskega listja.
Kaj se zgodi, ko se učenci v gozdu sprostijo? Najmanj tri stvari je bilo mogoče opaziti. Kot prvo, otroci so veliko govorili, pripovedovali; ko to počne 99 učencev, je res glasno – zato nas ni skrbelo, da bi srečali kakšnega medveda. Pripovedovali pa so tudi o stvareh, ki se jih dotikajo: o prijateljstvih, hišnih ljubljenčkih, bratih in sestrah, svojih željah in strahovih, o svojih pogledih na stvari. Potem se jim je kmalu vključil raziskovalni duh: v palicah so prepoznavali podobe kače, križa, črke, na kamnih so videli podobe različnih predmetov in bitij, na deblih so bile slike in obrazi. Koliko različnih kamnin smo opazili! Nekatere smo samo prijeli in so razpadle – kako dober je občutek, da si močan, da ‘skalo zdrobiš’. Pri drugih smo se močno trudili, da bi jih vsaj odkrušili, pa niso popustile. Iz velikega kosa debla je takoj nastal ščit in seveda je za popolno opremo manjkal samo še meč, ki jih je v gozdu k sreči veliko. Opazovali smo, kako se pod drevesnimi koreninami skala spreminja v mivko. Ko smo ob poti božali drevesna debla, smo hitro ugotovili, kako različno na otip je lubje različnih dreves. Zdaj vemo, kako prijetno dišita smrekova smola in vijolica. Poseben občutek je bil objeti debelo bukev in ob njenem deblu pogledati visoko v krošnjo, kjer je bilo jesensko listje obsijano s soncem. Kakšna mogočnost! Kdo bi vedel, koliko je staro to drevo?! Na kakšnem od bližnjih štorov bi lahko prešteli letnice, a mi smo štore raje uporabili za podstavke za kipe. Ob poti smo večkrat srečali naše ‘ljudi iz prazgodovine’, ki so preskušali svoje pestnjake in z različnim lesenim orodjem opravljali razna dela. Fantje so tudi zelo hitro pokazali svoje spretnosti visenja z dreves. Naši pozornosti niso ušle niti gobe: posebno veselje je bilo srečati čisto malo mušnico, drevesne gobe in cel kup gobjih vrst, ki jim ne poznamo imen.
Ob takšnih dejavnostih čas hitro mineva in kljub temu, da smo pri dvorcu Lisičje čutili boleče noge, so učenci predlagali, da bi šli večkrat v gozd. Čeprav so nas tokrat izkušnje naučile tudi, da gladek podplat čevlja v gozdu zelo drsi – zato se težko sprostiš in ne moreš opazovati narave, saj moraš biti pozoren na vsak korak; da je z nizkimi nogavicami v supergah večja verjetnost, da nas bo ožulilo, ter da se jagode v vrečki v nahrbtniku spremenijo v marmelado.
Ob zaključku gozdne poti smo s skupinico otrok razmišljali, kako odraslim dopovedati, kako lepo je iti v gozd; da bi izdali nekakšen odlok ali ukaz »peljite nas v gozd«. Ideja je bila dobro sprejeta – z majhnim dodatkom: »s sabo rabim še prijatelje in priboljšek v nahrbtniku«.
Danes je najtežje dobiti pozornost otrok – gozd pa ima to moč! Športni dan ima določene cilje tudi glede pohodništva in hoja v skupini onemogoča raziskovati gozd, kot bi si otroci želeli. Zato naj bodo izkušnje, ki smo jih dobili na šolskem pohodu, povabilo za nadalnje raziskovanje. Čas hoje po gozdu in pogovorov o vsem mogočem nam pomaga, da vidimo in začutimo svet drug drugega. Poleg tkanja vezi med odraslimi in otroki bodo z doživetji v gozdu otroci preizkušali in razvijali svoje moči in domišljijo ter nas zagotovo navdušijo, da še sami odkrijemo otroka v sebi.
Besedilo in fotografije Nataša Spreitzer Jamnik
Objavljeno v Glasniku – glasilu Občine Škofljica, jesen 2019.